Namibija

Namibijo sva obiskala poleti 2010. Potovanje sva začela s poletom iz Münchna do Jonannesburga in nato do Windhoeka. Potovala sva sama, in sicer s terenskim avtomobilom, ki je imel na strehi zelo udoben šotor, ki sva ga “postavila” vsak večer. Avto je imel kabino z dvema sedežema in ogromen prtljažnik, v katerem bi bilo možno tudi spati ter vso možno opremo (spalni vreči, mizico, stola, posode za bencin in vodo, kuhinjsko posodo, majhen hladilnilnik, rezervni gumi).

Prevozila sva približno 5000 km. Med vožnjo po makadamskih cestah sva se začela boriti s prahom v prtljažniku. Prtljago sva pospravila v velike plastične vreče in jih zamenjala, ko so bile  preveč umazane.  Hrano sva dala v  plastične škatle in na ta način zaščitila hrano. Prahu ni, če se voziš po asfaltiranih cestah, vendar slednjih  v Namibiji ni veliko. Pomagala naj bi odprta stranska okna v prtljažniku, kar pa sva zvedela šele ob odhodu.
V večjih mestih so dobro založene Sparove trgovine z evropskimi cenami. Priporočljivo je imeti  nekaj rezervne  hrane v hladilniku, saj trgovin ni toliko kot pri nas. Pomembno  je vedno  imeti  zalogo pitne vode, ki je v Namibiji primanjkuje. V kampih in hotelih z njo načeloma ni problemov, vendar ni pitna. Potrebna je tudi zaloga bencina, saj so med bencinskimi črpalkami precejšnje razdalje, promet pa je marsikje zelo redek. Na parkiriščih je precej otrok, ki želijo plastenke za vodo, za kašen dolar pa med obiskom trgovine “pazijo” na avto. Resnici na ljubo to nalogo vzamejo zelo resno.
Sporazumevati se da v angleščini, ki jo zna večina, mnogi znajo tudi nemško, saj je bila  Namibija v preteklosti nemška kolonija.

1. in 2. dan – Polet Ljubljana – München – Johannesburg – Windhoek, nato vožnja do jezera Oanob (193 km), nočitev v Lake Oanob Resort.

Pri firmi African Tracks v Windhoeku (organiziran imajo prevoz z  letališča, ki je cca 40 km iz mesta in te odpeljejo do Windhoeka) sva prevzela avto (Toyota Hilux). Po prevzemu avta sva se ponovno odpeljala na letališče, saj najina prtljaga ni prišla z nama, ampak šele z naslednjim letalom.
Proti večeru sva prispela v camp ob jezeru Oanob (zvečer je bilo zelo hladno – okoli nič stopinj, zato je priporočljivo s seboj  prinesti   dodatne spalne vreče in toplo perilo za ponoči).
Večeriti se prične že okoli 17.30, zato je treba na cilj prispeti že pred temo – najbolj zaradi divjih živali na cesti. Daniti se prične malo pred 7.00, kar pomeni, da je dan kratek, noč pa dolga – v Namibiji sva se res naspala, če naju ponoči le niso preveč motili glasovi divjih živali.
Postavljanje strešnega šotora se je zataknilo že prvi večer, saj sem v naglici zlomil lestev. S pomočjo prijaznih domačinov sva zadrego hitro rešila. Lestev so nama naslednji dan brezplačno zamenjali serviserji rent-a-car agencije. V bližnjem lodgu sva jedla odlično hrano in preizkusila južnoafriško vino, za kar sva odštela 25 Eur.

3. dan – Jezero Oanob – Maltahöhe (246 km)

Zbudila sva se v mrzlo jutro in se po popravilu lestve napotila do Rehobotha, v katerem sva se oskrbela s hrano in vodo ter se odpeljala do kampa v bližini Maltahöhe. Prvi vtisi o deželi so bili lepi, divja in v glavnem pusta pokrajina nama je bila takoj všeč, počutila sva se lepo in varno.

Jezero Oanob

4.dan – Maltahöhe – Duwisib Castle – Ranch Koiimasis (260 km)

Grad Duwisib je zelo lep gradič srednjeveškega evropskega videza in zato kar nekaj posebnega za Namibijo. Postaviti ga je dal neki bogataš v čast svoje ljubice, vendar ga ni nikoli uporabljal. Ob gradu je majhna restavracija s prodajalno spominkov.

Duwisib Castle

Vožnjo sva nadaljevala po slikoviti cesti D-707 in prispela na farmo Koiimasis v večernih urah.

5.dan- Dan sva preživela na farmi Koiimasis, ki je zelo lepo urejena. Kljub temu, da dežuje le vsakih nekaj let, na farmi gojijo zelenjavo in sadje ter imajo imajo veliko živali (različne vrste ptic v kletkah, noje, puščavske lisice, konje – možnost jezdenja…). Prvi večer sva si privoščila odlično večerjo v bližnji restavraciji, kjer sva jedla meso antilop in oriksov. Kasneje sva se s prijazno lastnico zapeljala na nočni ogled divjih živali.
Obisk farme je bil nekaj posebnega. Izkoristila sva ga  za sprehod po divji in krasni okolici, počitek in ogled sončnega zahoda. Še zlasti je bilo lepo opazovati skupino oriksov, ki so v zgodnjem jutru brezskrbno tekali po rdečem pesku, ki ga je pokrivala suha trava.

6.dan- Ranč Koiimasis- Sesriem (256km)
Vožnjo sva nadalevala  po cesti D -707 na jug, nato po C- 27 do Sesriema. Med vožnjo sva videla zebre, antilope, puščavske lisice, orikse.
Prenočevala sva  v campu Oasis v Sesriemu , ki leži ob trgovini in bencinskem servisu; vsak prostor v kampu ima svojo pokrito kopalnico, prostor za pomivanje posode in teraso.
Ob prihodu v Sesriem, ki je majhen turističen kraj, sva rezervirala jutranji  polet z letalom čez puščavo Namib.

7.dan- Sesriem- Namib Naukluft Lodge (70km)
Ob sončnem vzhodu (od 6.30 – 7.30) sva z dvema pilotoma v majhnem letalu poletela čez čudovito puščavo Namib. Pogled iz zraka na rdeče sipine je bil čudovit in je bil vreden časa in denarja.

Po končanem poletu sva se se odpeljala  v puščavo  do sipin Sossusvlei, do katerih je približno 45 min. vožnje z avtom po asfaltirani cesti.
Najprej sva se povzpela na najbolj znano in največjo sipino št. 45 (cca 30 min. napornega vzpona na vrh in super spusta). Večina turistov se na sipino vzpne že ob zori in občuduje sončni vzhod, kar je gotovo zelo lepo, a je takrat na vrhu veliko ljudi. Ker sva prišla kasneje, sva bila na sipini  popolnoma sama.

Do Deadvleia sva se odpeljala z organiziranim prevozom, saj je cesta zelo slaba.

Sossusvlei in Deadvlei sta zagotovo eni najlepših naravnih znamenitosti Namibije.

Po dokaj napornem ogledu, bilo je namreč zelo vroče, sva se odpravila do Namib Naukluft Lodga, kamor sva prišla proti večeru. V kampu sva bila edina gosta, recepcija je bila nekaj kilometrov stran, nikjer ni bilo žive duše. Nad nama je bilo le na milijone zvezd.

8.dan – Namib Naukluft Lodge- Solitaire- Swakopmund ( 280km)

Pot naju je vodila   Solitairea, majhnega  kraja sredi puste pokrajine, ki ima kamp, muzej starih avtomobilov na prostem ter  pekarno z odličnimi  linškimi keksi in najboljšo jabolčno pito doslej, skozi lepo pokrajino s številnimi  prelazi do Swakopmunda.

V Swakopmundu sva stanovala v hotelu Dunedin Star. Ker sta nama nagajala vžig  avtomobila in zapiranje vrat na prtljažniku, sva popoldne porabila za  iskanje avtomehanične delavnice.  Avto so nama popravili, ob tem so bili vsi  zelo prijazni in ustrežljivi (stroške popravila nama je vrnila firma ob odhodu iz Namibije).

Zvečer sva si na hitro ogledala mesto  in večerjala  v tipični italijanski pizeriji.

SaveSaveSaveSave

SaveSaveSaveSave