São Jorge

Dolg in zelo ozek otok je skoraj po celotni dolžini visok približno 700 metrov (najvišji vrh Pico da Esperança je visok 1053 metrov). Ob obalah so ravnice, imenovane faje, kjer so kmetije z obdelovalno zemljo, prav kmetijstvo je na tem otoku zelo razvito. Beseda fajã se na Azorih uporablja za ravne predele ob oceanu, ki so nastali z nanosi kamenin s klifov kot posledica erozije oceana in vetra. Veliko je lepih klifov, ki mnogokrat strmo padajo do oceana.

Na São Jorge sva pristala po 35-minutni plovbi iz São Roque na Picu. V  Velasu sva prevzela avto in preostanek dneva izkoristila za oglede. Najprej sva si ogledala zelo lepo mestece Velas, ki predstavlja upravno središče otoka, nato sva se odpeljala na skrajni zahodni del otoka do Ponta dos Rosais, naravnega parka s strmimi klifi, kjer sva se sprehodila do zapuščenega svetilnika (4 km tja in nazaj). Naslednji postanek je bil v botaničnem parku (Parque Florestal das Sete Fontes).

Vožnjo sva nadaljevala mimo Velasa proti Calheti. V penzionu Jardim do Triangulo, katerega lastnika sta Nemca, ki sta košček zemlje spremenila v pravi botanični vrt, sva imela v najemu sobo. S terase najine sobe sva imela čudovit razgled na Atlantik in na Pico.

Že zgodaj zjutraj sva nadaljevala s spoznavanjem otoka. Čeprav je bilo deževno in oblačno, sva vedela, da se vreme na Azorih lahko kaj hitro spremeni, iz lepega v slabo in obratno. São Jorge je poznan kot dobra pohodna destinacija. Ta dan sva se odpravila na pohodno pot z vrha Serra do Topo do  Fajã da Caldeira de Santo Cristo in nato do Faje dos Cubres. Avto sva parkirala na vrhu otoka (približno na višini 700 metrov) in se začela spuščati proti oceanu. Pohodne palice so na takšni poti zelo priporočljive. Pot, po kateri sva se spuščala, je bila ozka in je vodila skozi bujno subtropsko rastje caldeire. Vse je bilo zeleno, cvetoče in mirno. Ves čas pa je bil pod nama ocean. Ko sva se po dveh urah hoje spustila do morja, sva še dve uri hodila po ravnici ob oceanu mimo pašnikov s kravami, polj in majhnih, starih azorskih hiš. Utrujena, vendar polna vtisov s poti, sva prišla do cilja. Bilo je že pozno popoldne in bila sva lačna. V majhni, na zunaj precej skromni gostilnici, sva jedla najboljše in najcenejše kosilo (odlične ribe, krompir, solata, sok, kava in sladica – za oba 15 evrov). Vožnja s taksijem nazaj na vrh otoka naju je stala nekoliko več. Skupaj z dvema turistoma iz Španije smo plačali 35 evrov. Vsekakor je bilo to  bolje kot nekajurna hoja do vrha.

Tretji dan sva se najprej zapeljala do Faje do Ouvidor, ki je poznana po naravnih bazenčkih. Že na začetku poti sva pobrala mladega štoparja iz Lizbone. S prijatelji so po otoku potovali z najetim avtom. Ker jih je bilo preveč za en avto, denarja za dva pa niso imeli, je moral na vsaki poti eden štopati. Ogledala sva si še Fajo do São João in kraj Topo z otočkom Ilheu do Topo na skrajnem vzhodu otoka. Tako sva zaključila z obiskom predzadnjega azorskega otoka. Čakal naju je še obisk največjega otoka São Miguel.