Pico

Pico je drugi največji otok v azorskem arhipelagu. Istoimenski vrh Pico je ugasli vulkan na otoku in najvišji vrh Azorov ter najvišji vrh na Portugalskem (2351 m), poleg tega pa še ena najvišjih gora na svetu, če prištejemo še višino od morskega dna.
Življenje na tem otoku je bilo v preteklosti težko. Izbruhi vulkanov so bili stalnica (zadnji, manjši vulkanski izbruh je bil leta 1963). Z začetkom lova na kite ob koncu 18. stoletja se je življenje na otoku izboljšalo. Lov na kite je bil leta 1980 prepovedan. Danes se razvija turizem. Pomembna panoga je tudi vinogradništvo.

Na Pico, v Madaleno,  sva s Faiala prišla z ladjo. Vožnja je trajala približno 30 minut. Presenetil naju je videz otoka, ki je precej drugačen od drugih. Veliko ugaslih vulkanov, vinogradi v kamnitih ogradah, črne bazaltne plaže, zeleno visokogorje v notranjosti in slikovita arhitektura dajejo otoku poseben čar. Že prvi dan sva si v bližini Madalene ogledala Gruta das Torres, podzemno jamo, ki jo je naredila lava. Petkrat dnevno so vodeni ogledi (tudi v angleščini). Priporočljiva je primerna obutev, saj so tla mnogokrat spolzka, strjena lava pa je precej ostra.
Na južni strani otoka sva si ogledala vinograde, ki so pod UNESCOVO zaščito. Vinogradi so popolnoma drugačni od naših, saj vinska trta uspeva v kamnitih ogradah iz vulkanskih kamenin. Zaradi močnega vetra se je prst lahko obdržala le v takšnih ogradah. Vina, ki jih pridelujejo na Picu, so zelo dobra in res nekaj posebnega.

Naslednji postanek sva naredila v mestecu Layes do Pico z zanimivim muzejem, v katerem sva izvedela veliko o kitolovu in si o tej dejavnosti ogledala še dokumentarni film.

Prevozila sva celotni južni del otoka in se na skrajnem vzhodnem rtu zapeljala do svetilnika Ponta da Ilha, nato pa po obalni cesti proti severnemu delu otoka, kjer sva imela v kraju Prainha, v naselju Adegas do Pico, najeto hišico. Adegos do Pico je naselje dvanajstih obnovljenih starih azorskih hiš, ki pričarajo preteklost tradicionalnih vasi. Najina hiša je imela teraso z lepim razgledom na Atlantik. Pod hišo je bil majhen oceanski zaliv, v katerem sva se okopala.

Naslednji dan sva nadaljevala z ogledom otoka. Na severnem delu otoka sva se sprehodila nekaj kilometrov po obalni poti s črnimi bazaltnimi plažami. Pešpot poteka od Santane do Lajida (zelo lepa tradicionalna azorska vas), kjer je muzej vinarstva.

Zanimiva je tudi notranjost zelo ozkega otoka, hribovita, z veliko jezeri in pašniki, na katerih se pasejo krave. Zvečer sva se zapeljala v bližnjo Riberinho z lokalno zabavo, na kateri so brezplačno ponujali domače vino in ribe z žara. Zabava naj bi se začela ob devetih zvečer, v resnici pa se je vse skupaj začelo šele okoli enajstih. Značilno za Azore je vse potekalo umirjeno, nikomur se ni mudilo. To je bil najin zadnji večer na Picu. Kot na prejšnjih dveh otokih nama je bilo tudi tukaj žal, da odhajava.