Alishan
Lauya Alishan Homestay je majhen hotel, ki leži tik ob glavni cesti in je od Alishan Forest Recreation Area oddaljen približno pol ure vožnje z avtomobilom. Okoli recepcije in jedilnice je lep vrt, sobe ležijo nižje na hribu in zato hrupa s ceste ni slišati.
Po odličnem zajtrku in spočita sva se odpeljala proti Alishan Forest Recreation Area, ki je izhodišče za ogled znamenitosti Alishan NP. Alishan National Scenic Area je bila ustanovljena leta 2001 in obsega območja Alishan Forest Recreation Area ter naselja Rueili, Fengshan, Taiho, Daban, Shanmei in Chashan. Nižje temperature (zaradi višje ležečih predelov na višini med 1400 in 2600 m), čarobna sončni vzhod in zahod, lepi razgledi, ki jih ponuja to področje, uvrščajo Alishan NP med najbolj priljubljene izletniške točke na Tajvanu. Tropsko in subtropsko podnebje z obilo padavinami omogoča bujno rastje (tajvanska rdeča cipresa je zelo znan primer endemične vrste).
Z Alishan Train (vlak vozi pogosto; vožnja traja približno 10 minut) sva odšla do postaje Zhaoping in po pešpoti (približno 2 uri) mimo znamenitosti :
- Sisters Ponds (dve jezeri, eno veliko z dvema pagodama in eno majhno; po aboridžinski pravljici, kot dve sestri, ki nista našli ljubezni in sta naredili samomor,
- Shoujhen tempelj (največji in najvišje ležeči na tem področju na višini 2150 m),
- Sacred Tree (ogromna rdeča cipresa, visoka 53 m, premera 4,6 m in stara več kot 3000 let, se je porušila leta 1956).
Ob Sacred Tree je na višini 2000 m majhna železniška postaja, kjer sva morala kakšno uro čakati na vlak, na katerega je čakalo tudi veliko domačinov in kitajskih turistov. V primerjavi z večino sva izstopala zaradi svoje višine in seveda barve polti. Presenetilo naju je, da so bili obiskovalci večinoma, kljub temu, da je bil to pohodniški izlet, zelo lepo oblečeni. Na skrivaj smo se opazovali in fotografirali. Tu in tam je padel tudi kakšen nasmeh.
Med potjo sva se ustavila na plantaži čaja, kjer sva opazovala delavke med obiranjem čajnih listov. Lastnik trgovine naju je povabil na čaj, ki ga je pripravil in ponudil v skladu s tradicijo, kar pomeni neskončno prelivanje čaja iz večjih v manjše posodice.
Pozno popoldne sva prišla do parkirišča in se pred povratkom v hotel ustavila v majhnem mestecu Fenchihu, ki je poznano po ozkih, starinskih ulicah, kjer so majhne trgovine in restavracije. Okusno in poceni večerjo sva si privoščila kar na ulici. Na stojnicah sva kupila nama nekaj neznanih sadežev, tvegala, jih pojedla ter preživela.
Tokrat sva hotel našla z lahkoto, kot da sva na Tajvanu že nekaj časa.