Marrakech
Z letalom družbe Air Arabia sva v četrtek, 25.12.2014, letela iz Bologne do Casablance, kjer smo pristali okrog 1.30 zjutraj po lokalnem času; let je trajal približno 3 ure. Z letališča sva odšla z vlakom do postaje L’ Oasis (predel Casablance – približno 30 minut, 60 MAD/osebo), kjer sva prestopila na vlak za Marrakech. Vožnja v prvem razredu je trajala približno 3 ure (120 MAD/osebo). V Marrakech sva prišla okrog 8.30 zjutraj, na postaji naju je čakal taksi, ki ga je naročila lastnica hotela, v katerem sva bivala dva dni. Na postaji so nama takoj, seveda za plačilo, hoteli pomagati pri nošnji prtljage. Če se temu hočeš izogniti, moraš biti zelo odločen, sicer na ta račun izgubiš kar nekaj dirhamov. Voznik taksija je za pot zahteval 70 dirhamov, kar je bila vsekakor veliko previsoka cena, a sva to ugotovila prepozno.
Prebivala sva v hotelu Riad Dombaraka, ki je v lasti Francozinje Dominique. Riad ima odlično lokacijo znotraj medine (staro mestno jedro) in je dobro izhodišče za mnoge oglede ter raziskovanje medine.
Ob vsakem prihodu v hotel je prav, da se pogovoriš z lastniki, ki ti lahko dajo mnogo koristnih napotkov o ogledih, nakupih, napotijo te v dobre in čiste restavracije. Dobro je, da izbereš hotele z ugodnimi ocenami o čistoči, prijaznosti in z možnostmi komunikacije. Midva sva vedno imela namestitev z zajtrkom, v večini primerov tudi večerjo v hotelu, kar se je dobro obneslo, saj nisva imela nikakršnih trebušnih težav. Takšen način prehranjevanja je seveda dražji in gotovo varnejši. Vodo moraš piti le ustekleničeno (vedno preveri zamaške!). Imela sva tudi ogromno toaletnih robčkov, s katerimi sva si ves čas brisala roke. Podnevi sva jedla dober maroški kruh in “slovenske ribe” Rio Mare ter sadje, ki ga je treba olupiti (mandarine, pomaranče in banane). Vsi ti varnostni ukrepi so morda pretirani, vendar imajo mnogi ljudje, ki gredo v Maroko, trebušne težave, zato sva se odločila, da bova pazila; pri naju se je to obneslo.
Marrakech, ki je četrto največje maroško mesto, naju je navdušil s svojimi znamenitostmi. V dveh dneh sva si ogledala naslednje: znotraj medine – Koutoubia Mosque (vstop nevernikom ni dovoljen), Saadian Tombs (10 MAD/osebi), Moroccan Art Museum (75 MAD/osebi), Bahia Palace (10 MAD/osebi) in v novem delu mesta, do koder sva šla s taksijem (20–30 MAD), še Jardin Majorelle (75 MAD/osebi). Po priporočilu lastnice hotela sva odlično vegetarijansko kosilo iz tajina z obveznim metinim čajem (120 MAD) jedla na terasi Fotografskega muzeja (Maison de la Photographie), ki je tudi sicer vreden ogleda (40 MAD/osebi).
Znameniti trg Djemaa el-Fna je živ podnevi in zvečer. Na trgu prodajajo hrano in mnogo različnih izdelkov, vidiš kače, opice in se za plačilo slikaš z njimi, poslušaš berbersko glasbo.
Pogajanje za ceno kakega izdelka je treba v Maroku takoj upoštevati in se ga navaditi. Po barantanju nisi nikoli povsem zadovoljen in vedno se sprašuješ, ali si preveč popustil pri ceni. Prodajalci vedno govorijo, da jih boš uničil in da imajo izgubo, včasih pa pri ceni tudi hitro popustijo, kar običajno pomeni, da so že zadovoljni ali pa da nujno potrebujejo denar. Midva sva v barantanju uživala, vzela sva ga kot nekaj običajnega. Ko so nama prodajalci povedali ceno, sva ponudila 20-30 odstotkov in se nato prepustila barantanju. Včasih bolj, včasih manj uspešno. Eden od prodajalcev je poslal vajenca, ki je za nama pritekel po ulici in sprejel najino nizko ponudbo, ki je bila očitno še vedno dovolj dobra za sklenitev kupčije. Neki prodajalec copat je za par usnjenih copat zahteval 270 dirhamov, na koncu sva za tri pare copat dala 200 dirhamov. Verjetno pa sva bila midva tista, ki sva pogosto potegnila krajši konec! Vsekakor lahko v Maroku poceni (seveda odvisno od barantanja) kupiš ogromno lepih izdelkov (spominke, posodo, nakit, copate, torbice, preproge, rute, oblačila …). Že zaradi tega moraš odditi od doma s čim manj kilogrami prtljage, ker nizkocenovniki ne popuščajo pri teži in ob vsaki prijavi leta vestno stehtajo osnovno in tudi ročno prtljago. Pri prekoračitvi teže si zaračunajo kar lep znesek.