Bhalil in Chefchaouen
Po desetih urah vožnje sva iz Merzouge prispela v Bhalil, kjer naju je pričakal Kamal, lastnik hotela Dar Kamal Chaoui. Po poklicu je kemik in je dvajset let delal v Nemčiji, nato se je odločil za vrnitev domov.
Nahima, bela Berberka, ki je kuharica in gospodinja v tem penzionu, je pripravila odlično večerjo. Beli Berberi so v Maroku redki in zelo cenjeni.
Zjutraj naju je Kamal odpeljal na ogled mesta Bhalil (cena ogleda je bila 25 evrov). Mesto je znano po votlinah, ki so bivališča in sestavni del hiš v starem mestnem jedru. V mestu je zelo razširjeno izdelovanje gumbov Jelleba, ki jih uporabljajo za izdelavo oblek (kaftana) in zgornjih oblačil, nekakšnih tunik s kapuco (dželaba). Kamal naju je peljal v nekaj takšnih hiš – votlin in lahko sva si ogledala, kako izdelujejo Jelleba gumbe ter za kaj vse jih uporabljajo. Naredila sva nekaj fotografij domačinov, vendar je treba spoštovati, da fotografiranja ne dovolijo, saj to ni v skladu z njihovo vero.
Vožnjo sva nadaljevala mimo Fesa proti severu, in sicer proti mestu Chefchaouen. Po Kamalovem nasvetu sva izbrala lepšo in daljšo pot preko mesta Ketama in gorovja Rif ter med potjo doživela kar nekaj „zanimivih” ponudb za nakup hašiša. Pomembno je, da se ne ustavljaš in ne pokažeš nikakršnega zanimanja za nakup, sicer vzamejo to kot priložnost za posel, ti pa imaš lahko zaradi tega hude težave. Kako izgleda ponujanje hašiša? Najprej se prodajalci v mercedesih pripeljejo povsem za tvoj avto, utripajo z lučmi, trobijo in te prehitijo, nato vozijo pred tabo, se ustavijo na bližnjem parkrišču, kjer ti skozi okno ponujjajo hašiš. Nič kaj prijetno! Ko sva se v mestu ustavila, ker sva mislila, da se je nekdo od zadaj zaletel v naju, so naju zaparkirali s sprednje strani. Iz avta so planili trije mladci v usnjenih suknjičih s hašišem v rokah ter zelo nazorno pokazali, da so za posel. Temu je sledila filmska vzvratna vožnja, divje speljevanje in hitra vožnja (beg) po ovinkih, doživetje, ki se mu danes smejiva, takrat pa nama ni bilo do smeha! Le prisebnost obeh in mirni živci so nama prihranili kar nekaj neprijetnosti. Kasneje sem nekje prebrala, da kar 70 % svetovnega hašiša prihaja iz Maroka in od tega kar 95 % s področja province Ketama. Vsekakor sva se odločila, da bova prihodnjič, ko bova spet v Maroku, to področje izpustila.
Pokrajina je tukaj res lepa. Vse je obdelano, ogromno oljk in seveda skrita polja hašiša, ki temu območju zagotavlja dober posel. Policije med nekajurno vožno na tem področju nisva srečala.
Sicer sva med obiskom v Maroku srečala vsaj 50 policijskih kontrol, ki so vestno merile hitrosti vozečih, predvsem so kontrolirale, kdo vse se prevaža po cestah. Pomembno je, da se držiš vseh predpisanih omejitev hitrosti, sicer hitro plačaš kazen. Do tujcev so bili korektni, mislim pa, da so v skladu s trenutno napeto situacijo v svetu, zlasti v arabskem svetu, kontrolirali dogajanje. Maroko je namreč ena redkih severnoafriških držav, ki nima večjih problemov s kakšno revolucijo. Upam, da bo tako tudi ostalo! Tudi sicer moram poudariti, da sva se v Maroku počutila varno. Tako kot drugod je pametno imeti dokumente in denar spravljen na varnem in ne kar v kakšnih torbicah, saj so žeparji vsepovsod, Maroko ni nikakršna izjema. Zlasti, ker je tukaj na kupu veliko ljudi in hitro se lahko zgodi, da ti kaj izgine, če nisi pazljiv.
Zvečer sva prispela v Chefchaouen. Yasin, lastnik apartmajskega hotela Chez Aziz, naju je pričakal v središču mesta in nama pokazal pot do hotela, ki leži v samem centru mesta, povsem blizu medine. Svetoval nama je čisto restavracijo z dobro in cenovno ugodno hrano. Ta restavracija se imenuje Aladin; res je bilo tako, kot nama je povedal Yasin. Lepo, modro mesto sva si ogledala že zvečer in komaj sva čakala, da bova zjutraj naredila veliko fotografij tega posebnega mesteca.
Najlepše fotografije ponavadi nastanejo zjutraj, zato sva se že pred zajtrkom odpravila po ulicah. Zgodaj zjutraj je vse čisto drugače kot popoldne in zvečer. Trgovine so še zaprte, ulice prazne in lahko sva v miru fotografirala. V mestu prevladujeta bela in predvsem modra barva. Med 15. in 17. stoletjem so Chefchauen naseljevali židovski in maroški priseljenci, ki so pribežali iz Španije. Leta 1920 je mesto prešlo pod špansko oblast in za njegovo podobo so odgovorni židovski priseljenci, ki so leta 1930 mesto prebarvali v modro. Chefchaouen je ponovno postal del Maroka leta 1956.
Ko sva naredila ogromno fotografij in svetloba ni bila več idealna, sva se vrnila v hotel na zajtrk, nato sva nadaljevala pot proti Fesu.