Prelaz Tizi n’Tichka, Ait Benhaddou, soteski Dades in Todra

Iz Imlila sva se napotila čez Visoki Atlas do Skoure. Tristo kilometrov dolgo pot sva prevozila v desetih urah. Pot naju je vodila preko Ourika valley do znanega prelaza Tizi-n-‘Tichka (cesto so zgradili Francozi l.1920), ki leži na višini 2260 m, in najprej preko prelaza Tizi-n-Ait, ki leži na višini 1470 m. Oba prelaza nudita lep razgled na Atlas. Prodajalci ob poti prodajajo minerale in kamne, ki so sicer lepi, a težki.

Za dalj časa sva se ustavila v kraju Ait Benhaddou (v dolini Ounila), ki leži severozahodno od Ouarzazate in je bil prizorišče snemanja mnogih znanih filmov. Vas je danes pod Unescovo zaščito in je lep primer arhitekture južnega Maroka. Zanimivo je bilo prečkanje reke, pri katerem je bilo potrebno hoditi po kamnih, ki so bili na takšni razdalji, da je bilo dobro imeti pomoč. Pomoč so nudili mladi fantje, ki so seveda zahtevali plačilo.

Pot sva nadaljevala mimo mesta Ourzazate do mesteca Skoura, kjer najdemo najlepše kasbah (stavba – del mestnega središča, kamor so se ob napadu zatekli lokalni voditelji; z visokimi zidovi, običajno brez oken) v južnem delu Maroka. Najlepša med vsemi je Amerhidil kasbah. Do hotela sva morala prevoziti nekaj kilometrov luknjaste makadamske ceste.  Ker sva prišla v temi, nisva takoj našla pravega odcepa za hotel. V trenutku so se ob najinem avtu znašli mladci, ki so organizirali vodenje do hotela. Mlad fant na kolesu naju je spremljal štiri kilometre, za kar je dobil zasluženo plačilo, je pa ceno na cilju povišal. Hotel Les Jardins de Skoura se nahaja sredi prekrasnega vrta,  je lepo urejen, čist, osebje že kar osladno prijazno, a to človeku vseeno godi. Tudi večerja je bila odlična (korenčkova juha s pomarančo, zelenjavna predjed, zelenjavni tajin in riba, jabolčna pita). Lastnica Caroline je Francozinja in nama je dala veliko koristnih napotkov za nadaljevanje poti.
Zajtrk na terasi hotela je bil pravo doživetje. Vsi najini zajtrki v Maroku so bili dobri in precej redilni. Vedno sva dobila palačinke, kruh, več vrst marmalade (pomarančna, figova …), maslo, topljeni sir, svež pomarančni sok, metin čaj, kavo.
Vožnjo sva nadaljevala mimo El-Kelaa M’Gouna, majhnega mesteca na višini 1450 m, ki predstavlja središče doline vrtnic. V mestecu je tudi tovarna za izdelavo rožnega olja. V mestu in okolici prodajajo rožno olje in kreme, a na žalost je ta ponudba zelo industrijska.
Sledil je postanek v mestecu Boumalne du Dades ki predstavlja vstop v sotesko reke Dades, Gorge du Dades. Več lepih kasbah, ki so jih zgradili Berberi ter lepote soteske vse leto privabljajo veliko turistov. Vzela sva si čas za metin čaj v lokalni gostilni, vožnjo po soteski, za nekaj postankov, potem sva se odpravila nazaj v dolino in nadaljevala vožnjo do kraja Timadrouine. Riad Timadrouine je bila najina naslednja nastanitev in je predstavljal nekakšno oazo v majhnem kraju. Velike, lepo opremljene ogrevane sobe, savna in dobra večerja ter zajtrk.

Po zajtrku sva se odpeljala do mesta Tineghir, ki predstavlja vstop v sotesko reke Todra. Soteska je precej drugačna od soteske Dades in ima klife, ki se na obeh straneh dvigujejo 300 m visoko (najvišje v Maroku). Barvitost skal se spreminja, od rožnate zjutraj do oker barve proti večeru. Soteska nudi možnosti za krajše in daljše pohode, ki jih zaradi časovne stiske nisva mogla izkoristiti. Ustavila sva se na metinem čaju v majhnem hotelu Eco Auberge Le Festival, ki spominja na majhen gradič, nudi prenočišča po ugodnih cenah in je odlično izhodišče za obisk soteske. Če bova še kdaj prišla v Maroko, bova sem gotovo prišla za dalj časa.

Vrnila sva se po soteski do Tineghira in nadaljevala vožnjo do Merzouge.