Oslo in jug Norveške
Sledil je dan, namenjen ogledu Osla. Iz kampa so do centra mesta dobre povezave z avtobusom in metrojem. Za prevoze in oglede muzejev ter znamenitosti sva kupila Oslo Card, kar se je izkazalo za dober nakup. Ogledala sva si park Vigeland s skulpturami, vodnjaki in parki.
Sprehajala sva se po centru mesta, kjer je bilo sproščeno in veselo vzdušje. Odšla sva na ogled mestne hiše, Oslo rådhus. V sprejemnici je sedel le en varnostnik, nikjer ni bilo nobenega policaja, po Breivikovem morilskem pohodu verjetno ni več tako (le ta se je zgodil le nekaj dni zatem, ko sva odšla iz Osla).
Iz pristanišča pred mestno hišo sva se z ladjico odpeljala do Vikinškega muzeja, kjer so na ogled stare ladje, s katerimi so Vikingi odhajali na osvajalske pohode. Sledil je ogled polarne ladje Fram in muzeja Kon-Tiki.
Popoldne sva preživela v Munchovem muzeju.
Pot sva nadaljevala skozi gozdove do Kongsberga, opuščenega rudnika srebra, ki je deloval od leta 1632 vse do zaprtja leta 1958. Danes je rudnik odprt za obiskovalce, ki se vanj odpeljejo z vlakcem. V majhne vagone gre osem ljudi, prostora v vagonih je res malo. Vožnja v temi in hrupu, proti kateremu delijo ušesne čepke, traja petnajst minut. Za tiste, ki se bojijo zaptrega prostora ali so močne postave, zna biti vožnja z vlakcem problem! V rudniku je precej hladno, tako, da je treba imeti dovolj oblačil. Vodnik nam je predstavil zgodovino teh krajev in rudnika ter opisal delo v rudniku. Ogledali smo si nekaj rovov, starih dvigal in delovnih pripomočkov.
Naslednja postaja je bila vasica Heddal, kjer sva si ogledala staro, leseno norveško cerkvico Heddal stavkyrkje, ki izvira iz srednjega veka. V notranjosti so lepe rezbarije in zanimiv oltar. Tudi sama zunanjost je lepa, na nek način strašljiva zaradi temne barve lesa.
Namenila sva se proti Preikestolnu, toda izkazalo je, da sva bila prevelika optimista. Prenočiti sva morala že kar nekaj prej, v kampu v Røldalu. Iz Røldala sva zavila proti Saudi, na cesto št.520, ozko, vendar čudovito pot, ki naju je očarala. Vozila sva se skozi gozdove, čez prelaze, mimo majhnih jezer, v katerih je odseval sneg, mimo številnih drobnih slapov.
Sledila je vožnja z dvema trajektoma, nato pa po zaslugi Garmina po ozkih poteh do kampa Preikestolen. V kampu sva si rezervirala prostor, nato sva se po nasvetu receptorke odpravila na skalno polico Preikestolen, čeprav je bila ura že 17.30. Pri nas ob tem času ne bi rinila v hribe, a tu je bilo svetlo, takšen sončen dan je bilo potrebno izkoristiti! Vzpon je bil super, večina ljudi se je že vračala, malo je bilo takih, ki smo se šele vzpenjali. Pot sicer ni naporna, a je pametno imeti pohodne palice, saj je tako hoja lažja in varnejša. V uri in pol sva se vzpela do znamenite skalnate police, ki meri približno 23 m v širino in dolžino. Polica je skoraj ravna, strmo odsekana, sledi 600 m praznine, na dnu je Lysefjord. K sreči sva bila na vrhu zvečer in je bilo obiskovalcev malo, sicer zna biti huda gneča. Sedel sem na robu police, noge so mi bingljale v prazno, pod mano je bilo modro morje, pogled na fjord in okolišnje gore je bil prekrasen. V fjordu je bil manjši čoln, s katerega je bilo slišati čudovito glasbo skupine Secret Garden, kar je le še dopolnilo romantično vzdušje. Vsem, ki boste šli na Preikestolen, priporočava vzpon v večernih urah, saj je takrat manjša gneča, tudi vroče ni, svetlo je pa itak skoraj do polnoči.
Žal nama je bilo, vendar sva morala dalje. Najprej na trajekt Tau – Stavanger. Vozila sva se skozi nekaj tunelov, globoko pod morjem, nato sva zavila na otoček Mosterøy, kjer sva si ogledala Utstein Kloster, najbolje ohranjeni norveški samostan, katerega ustanovitev sega v 13. stoletje. Samostan leži v senci dreves, tik ob morju. Vse je bilo mirno, tiho in skrivnostno, notranjost cerkve in samostana sta bili po skandinavsko skromni, leseni, vendar lepi.
Do Bergna sva nadaljevala z dvema trajektoma (Oanes – Lauvvik in Sandvika– Halhjem) in pozno popoldan prispela v center mesta, kjer sva poiskala parkirišče za avtodomove, Bergen Bobilcenter. Imela sva srečo, saj je bilo prostih le še nekaj mest. Samo postajališče je bilo opremljeno z elektriko, sanitarijami, tuši. Vse je bilo nekoliko bolj skromno, vendar čisto. Do starega dela mesta sva se sprehodila v desetih minutah. Najprej sva zašla na zelenico med starimi stavbami univerze, kjer so profesorji in študentje s skupnimi močmi uničevali zaloge piva in se sproščeno pogovarjali ob glasbi. Ogledala sva si Bryggen, staro pristanišče z lesenimi, rdečimi in rumenimi vegastimi hišami, ki so pod Unescovo zaščito. Bergen je znan po obilici dežja, zato sva bila toliko bolj vesela sonca, saj so pisane hiše v lepi svetlobi prišle še bolj do izraza.Na ribji tržnici se je trlo ljudi, prodajali so vse vrste morskih dobrot. Najbolj so šli v promet rakci, jastogi in kozice, ki sva si jih privoščila tudi midva. Mesto je bilo zelo živahno, ob 23. uri so bile odprte vse trgovine, ljudje so se sprehajali sem in tja, poulični umetniki so se trudili z nastopi, nikomur se ni mudilo domov.