Od Bergna do Geirangerfjorda in Trondheima
V lepem jutru sva se poslovila od Bergna in se po zavitih cestah odpeljala do Eidfjorda in nato še malo dlje, do 183 m visokega slapu Vøringfossen. Najlepši pogled na slap je s parkirišča pri hotelu Fossli.
Tudi tokrat ni šlo brez trajekta (Bruravik- Brimnes-Bruravik). Po notranjosti dežele, poraščeni z gozdovi, sva se mirno vozila do Gudvangna, nato pa skozi tunel v Flåm, majhen kraj v Aurlandfjordu. Kamp v Flåmu je bil zelo lep, romantičen, če bi imela čas, bi ostala več dni. Zvečer sva šla na izlet z znamenitim vlakom, “Flåmsbana,” ki pelje iz Flåma in se na 20 km dolgi poti vzpne za 864 m. (www.visitflam.com). Pot je speljana med gorami, potoki, slapovi, veliko je vožnje skozi tunele, zato pokrajine pogosto ne vidiš dobro. Vlak ustavi ob slapu Kjossfossen, kjer je postanek za obvezno fotografiranje. Pot se konča v Myrdalu, od koder sledi povratek po isti poti. Izlet je trajal dve uri.
Naslednje jutro je bilo spet božansko, kot nalašč za potovanje! Iz Aurlanda do Laerdala je možno potovati skozi 25 km dolg tunel, kar je v slabem vremenu dobra možnost. Midva sva se odločila za Aurlandsfjellet, panoramsko gorsko cesto. Cesta je zelo ozka, polna serpentin, a zaradi lepega razgleda vredna truda! Po pripelje do razgledne točkae Stegastein z razgledom na Aurlandfjord. Na vrhu prelaza je bil še sneg, v številnih majhnih jezerih se je zrcalil odsev neba in gora.
Laerdal je mestece z lepimi hišami iz 18. in 19. stoletja. V mestu je muzej, posvečen lososom, Norsk Villakssenter, ki ga na žalost nisva imela časa obiskati. Ogledala sva si staro norveško cerkev, Borgund Stavkyrkje, ki je bila zgrajena v 12. stoletju.
Zopet sva si malo odpočila na trajektu (Fodnes – Manheller), ki prečka Sognefjord. Ob poti sva kupila domače jagode in nadaljevala po ozki cesti ob Lustrafjordu, ki naju je očaral z izjemno zeleno barvo vode. Ko sva prišla v Skjolden, sva se pričela vzpenjati, pooblačilo se je, postalo je temno, megleno, kar nekako zlovešče. Panoramska cesta Sognefjellet poteka od Skjoldena do Loma in vodi čez 1,434m visok prelaz Fantesteinen v narodnem parku Jotunheimen. V parku je veliko dvatisočakov in ledenikov. Spotoma sva si ogledala Elvesæter Sagasøyla, 34 m visok »spomenik legend« , iz l. 872. Prenočila sva v Lomu, kjer je bil vzorno urejen, čist in lep kamp. Končno sva imela nekaj dežja!
V Lomu sva si ogledala cerkev, Lom Stavkyrkje, s pokopališčem. Nasploh so nama bila pokopališča na Norveškem všeč. Grobove pokriva le trava, nagrobniki so enostavni, nikjer nobenega marmorja in nepotrebnega blišča, le sem in tja nekaj cvetja.
Iz Loma sva nadaljevala proti Geirangerfjordu, pred katerim zavije cesta do Dalsnibbe- razgledne točka nad Geirangerfjordom na višini 1500 m. Na žalost je bilo vreme slabo, bilo je hladno, pršel je droben dež, temu primeren je bil tudi razgled, a vseeno je bilo vredno priti sem. Na cesti proti Geirangerfjordu je veliko zavojev, prometa je bilo veliko, mnogo je bilo avtodomov in vozil s počitniškimi prikolicami ter motoristov, za katere so te ceste res izziv in užitek. Geirangerford je veličasten, a na žalost (pre)poln turistov. V fjord vozijo namreč velike potniške ladje, s katerih v čolnih vozijo turiste (v glavnem Američane) na kopno. Vodiči, opremljeni s tablami, na katerih so napisane številke čolnov, vodijo skupine turistov po naselju, od trgovine do trgovine, na koncu jih nakrmijo z ogromnimi sladoledi in pošljejo nazaj na ladjo.
Zaradi slabega vremena sva opustila misel na izlet z ladjico po fjordu. Po Orlovski cesti, ki je pozimi edina povezava z Geirangerjem, sva se odpravila proti Ålesundu. Seveda tudi tokrat ni šlo brez trajekta (Eidsdal- Linge). V Ålesund sva prišla v dežju, morda je bilo mesto zaradi tega še bolj skrivnostno. Mesto je netipično za Norveško, saj so ga po požaru, ki je mesto uničil l. 1904, obnovili v secesijskem slogu. Morda je bilo krivo slabo vreme ali le nedelja, vsekakor gneče ni bilo, srečala sva le nekaj turistov. Zaradi slabega vremena se nisva odpravila na goro Aksla, razgledno točko nad mestom.
Po prvotnem načrtu naj bi se odpeljala do Andalsnesa in nato do prelaza Trollstigen.Ker za spodoben razgled žal ni bilo velikih možnosti, sva ta del izpustila in se s trajektom iz Vestnesa zapeljala v Molde, mesto vrtnic, ki jih na žalost ni bilo videti nikjer. Nadaljevala sva proti ribiški vasici Bud in se ustavila v manjšem kampu, kjer sva parkirala sredi travnika. Na nebu so bili nizki temni oblaki, meglica se je podila sem in tja, ves čas je rahlo deževalo, pokrajina je bila vsa zelena. Vreme je bilo slabo, a ravno to je vse skupaj naredilo lepo in romantično! Lokalni fantje so prinesli dobre pol metra velike ribe in jih ponosno razkazovali mladi receptorki, nato pa so se skupno lotili čiščenja rib. Iz kampa sva nadaljevala do Buda in nato po 8 km dolgi Atlantski cesti (Atlanterhavsvegen), ki med sabo povezuje več otočkov. Atlantska cesta poteka ob morju in ima nekaj zanimivih mostov in viaduktov, ki se v drznih lokih vzpnejo nad morje. Ob cesti so postajališča z razgledom na najbolj zanimive predele, tako, da lahko to zanimivo cesto vidiš in doživiš tudi na drugačen način.
Popoldan sva prispela v Trondheim, ki je bil nekoč prestolnica Norveške in je vsekakor vreden ogleda. Glavna znamenitost je katedrala Nidaros, katere gradnja sega v leto 1070. Zunanjost katedrale krasijo številni kipi, notranjost je temna, tiha in spokojna. Kakorkoli že človek razmišlja in čuti, ga takšni kraji navdajo z mirom in spoštovanjem. Nadaljavala sva z ogledom predela ob reki Nid. Preko mostu, Gamla Bybro, ki ga krasijo lesena izrezljana vrata, imenovana “Vrata sreče,” sva šla v Bakklandet, stari del ob reki. Tu so bila včasih velika lesena skladišča, v katerih so zdaj restavracije, trgovinice in galerije. Hiše so toplih barv, rumene, oranžne in rdeče. Na ribji tržnici sva kupila kozice, se še malo sprehodila po mestu in našla trgovine, kjer sva kupila nekaj oblačil po zelo ugodnih cenah, kar naju je, glede na siceršnje cene, presenetilo.