Lofoti

Nadaljevala sva proti pristanišču Bødo. Med potjo sva se ustavila pri ožini Saltsraumen, kjer je ob menjavi plime in oseke možno opazovati najhitrejši plimni tok na svetu.  Zanimivo je bilo  opazovati ribiče, ki so v čolnih s polnim plinom vozili proti toku in se ob tem komaj premikali, ker je bil plimni tok tako močan. Nad zalivom je krožilo ogromno galebov, ki so se spuščali vedno nižje, saj je ob odtekanju vode na dnu ostalo mnogo rib, ki jih je čakal neizogiben konec, galebi pa so imeli veselico. V Bødoju sva se postavilo v vrsto za trajekt. Kmalu se je prikazal pristaniški uslužbenec , ki nam je sporočil, da ne bomo uspeli priti na  trajekt in bomo čakali še štiri ure. Ker smo neprostovoljno čakali dlje, so nam karte za trajekt prodali 100 kron ceneje. Vsem, ki potujete na Lofote, svetujeva, da karte nabavite preko spleta, saj boste le tako imeli prednost in prišli na trajekt ob želeni uri. Čakanja si nisva posebej jemala k srcu in sva v avtodomu mirno spala do odhoda ladje. Na ladji ni bilo gneče,  morje je bilo nenavadno mirno,  tako sva večino poti prespala na udobnih ter dolgih klopeh. Že precej pred prihodom na Lofote sva šla na palubo in občudovala prizor, ki se nama je ponujal – sinje modro morje, modro nebo, v daljavi mogočni Lofoti, ki so se dvigovali iz morja!

Trajekt je pristal  v Moskenesu, od koder sva se odpeljala v mestece Å, kraj z najkrajšem imenom na svetu.  Å je očarljivo naselje z rdečimi hiškami na kolih, pravljično lepo. Celo mestece je na nek način spremenjeno v muzej. Sprehodila sva se po ulicah, v stari pekarni kupila odličen kruh, si od blizu ogledala in vohala polenovke, ki se sušijo na zraku. Obiskala sva ribiški muzej, kjer so prikazali film o življenju na Lofotih, lovljenju in predelavi polenovk. V muzeju so razstavljeni čolni, oprema za lovljenje in predelavo polenovk ter seveda posušene ribe različnih velikosti.

Nadaljevala sva z vožnjo po Lofotih, vsepovsod so bili podobni prizori, visoke gore, porasle s travo, marsikje je bil še sneg. Obiskala sva severno stran otoka in se napotila v Nusfjord, majhno vas, ki je v celoti spremenjena v muzej. Domačini v vasi sicer živijo, a so vse hiše spremenjene v muzeje, galerije, tgovine… Ob vstopu v vas je potrebno plačati vstopnino. Zvečer sva prespala v kampu Lyngjaer, kjer sva v pogovoru z lastnikom ugotovila, da pozna Slovenijo, in da se jeseni odpravlja na dopust v Moravske toplice. Odpeljala sva se v Svolvaer, glavno mesto Lofotov, se iz čiste  vljudnosti ustavila in razgledala. Pri tem sva ugotovila, da je mesto živahno in privlačno. V pristanišču sva opazila turiste, ki so se vračali z izletov h hitrimi čolni. Tudi midva sva se odločila  za adrenalinsko vožnjo s hitrim čolnom do Trollfjorda. Pred odhodom so vsem  potnikom  dali  nepremočljive  kombinezone,  kape, rokavice in zaščitna očala. Voznika sta nam razložila, kako naj pravilno sedimo in se držimo za ročaje sedeža ter  opozorimo na morebitne  težave, nato  smo se z veliko hitrostjo odpeljali.