Laponska, Finska, Stockholm in južna Švedska
Zapustila sva Lofote in se odpelala na Švedsko. Abisko je majhen kraj, v katerem sva bila pred tridesetimi leti leti in nama je ostal v lepem spominu. Zjutraj sva nameravala s sedežnico na goro nad Abiskom, od koder je lep pogled na Laponska vrata, skozi katera potujejo duše umrlih Laponcev. Vreme tokrat ni bilo na najini strani. Bilo je zelo mrzlo in deževno, zato sva morala ponovitev izleta iz mladih dni opustiti.
Po Laponskem sva nadaljevala do rudarskega mesta Kiruna, od tam do Botniškega zaliva, kjer sva prišla na Finsko. Prespala sva v Torniu, kjer sva v kampu preizkusila pravo finsko savno. Nadaljevala sva na jugovzhod, do Kuopia. Vožnja po finski pokrajini je bila manjše razočaranje, saj sva se ves čas vozila skozi gozdove. Na obeh straneh ceste sva lahko videla le gozd, bližino slavnih in tisočerih jezer sva bolj ali manj le slutila. Kakorkoli, v Kuopiu je bil zelo lep kamp, jezero je bilo prostrano, ležala sva na pomolu in uživala na soncu. Naslednji dan sva porabila za pot do Turkuja, od koder sva z velikim trajektom odplula v Stockholm. Ladja je nudila vse potrebno udobje. Za Skandinavce je bil najpomembnejši obisk duty free shopa, kjer so kupovali ogromne količine alkoholnih pijač.
Jutranji Stockholm je bil prazen, hitro sva prišla do kampa Ångby. Kamp je bil polno zaseden, zato sva morala skoraj tri ure čakati, da sva dobila prostor. Kupila sva karto za prevoze in obiske muzejev, Stockholmcard, ki sva jo dobro izkoristila. Stockholm je veselo mesto, polno življenja. Spročeno vzdušje je bilo tudi pred kraljevo palačo, kjer sva videla menjavo straže. Vodička v parlamentu je podrobno razložila postopke in delov hramu demokracije. Vsaka primerjava za našim parlamentom je popolnoma neprimerna. Potepala sva se po parkih v centru mesta ter se nehote zastonj peljala z ladjico. Navdušil naju je Fotografiska musseet, kjer so bile na ogled fotografije številnih priznanih avtorjev.
Obiskala sva otok Öland, kjer sva rezervirala kamp. Predstavljala sva si romantičen otoček, a v resnici je bila vsepovsod nepopisna gneča. Hitro sva ugotovila, da to ni za naju, se odpeljala nazaj na celino in jo kar na slepo mahnila v notranjost in že v trdi temi prispela do kampa v Tyngsrydu. Južna Švedska je bila sicer lepa, a v primerjavi s tem, kar sva videla pred tem, nič posebnega. Preko mostu, ki povezuje Švedsko in Dansko, sva se odpeljala v København.